Skozi čas

Izkopavanja in izjemno bogate najdbe nam pričajo o živahnem civilizacijskem življenju na Mostu na Soči ne samo za časa Rimljanov, temveč že v halštatski dobi (8. stol. pr. n. št.). V varnem območju treh rek, Soče, Idrijce in Bače, se je tedaj razvila zaradi svoje obsežnosti in izvirnosti v strokovnih krogih znana “svetolucijska kultura”.

Najprej po naključju (1853, 1884), potem načrtno so izkopali 6640 žar na levem bregu Idrijce. Na desnem pa razmeroma dobro ohranjene ostanke 26 prazgodovinskih hiš. Bogate izkopanine – izkopavali so tja do osemdesetih let – nam povedo, da je moralo biti tu zares pomembno naselje. Prebivalci so imeli delavnice za lončarstvo, za kovinsko predelavo, predilnice in tkalnice. Ukvarjali so se z živinorejo in s poljedelstvom. Sklepamo lahko tudi na živahen promet, saj je tik poleg šla znana “jantarjeva pot”.

Drugi razcvet je doživel ta kraj od 2. do 4. stoletja n. št. s prihodom, Rimljanov. Hiša iz tega obdobja so bile enostavne, več prostorske, s centralno kurjavo in s pokrito teraso. Sredi današnjega Mosta si lahko ogledate dobro ohranjene temelje takšne hiše. Brezštevilne najdbe (kovanci, orodje, orožje, keramika, raznovrsten nakit in okraski) so danes spravljeni v muzejih Trsta, Dunaja, Gorice, Tolmina in drugod.

Ko so s časom postale druge prometne poti bolj važne je stari Pons (Most kot se je naselje takrat poimenovalo) izgubil na pomenu. Omenjajo pa ga ves srednji vek tja do kmečkega punta v letu 1713 in do Napoleonovih pohodov. V obdobju dveh velikih vojn je Most na Soči nosil izjemno tragično breme; prav tu je leta 1915 – 1918 potekala Soška fronta. Še danes, po skoraj 100 letih najde obiskovalec na vsakem koraku sledove takratnih hudih bojev. Po prvi svetovni vojni je Primorsko, ki je bila do tedaj znotraj meja avstro-ogrske monarhije, okupirala Italija. Ko je morala fašistična Italija leta 1943 to območje zapustiti, ga je zasedla nemška vojska. Po končani vojni je bil ta del Primorske priključen k Jugoslaviji, od leta 1991 pa predstavlja zahodni del države Slovenije.

 

Nadarjeni in pomembni krajani

ANTON MUZNIK

1726 – 1803

V Gorici je deloval kot deželni zdravnik. Izdal je več knjig o svojih izkušnjah. Bil je prvi, ki je uvedel cepljenje proti kozam.


ANDREJ KRAGELJ

1853 – 1901

Kot profesor grščine, latinščine in slovenščine je v mladih letih vzbujal ljubezen do klasičnih jezikov-zlasti pa do materinščine. Znan je kot prevajalec Homerja. Bil je sodobnik in prijatelj Simona Gregorčiča.


IVAN PREGELJ

1883 – 1960

Ta odlični pisatelj je imel zelo težko mladost, a je s svojo nadarjenostjo uspel doštudirati. V svoji delih obravnava s tenkočutnostjo in s “pregljevskim jezikom” teme iz preteklega obdobja in jih veže s človeškimi, zmeraj veljavnimi problemi. Omenimo predvsem roman z naslovom “Plebanus Joannes”. Potem “Thabiti kumi” pa “Otroci sonca”, “Tolminci”. Poleg romanov je pisal povesti, novele, potopise in tudi pesmi.


SAŠA VUGA

1930 – 2016

Kot otrok tistega časa (Most je bil tedaj pod italijansko okupacijo) je obiskoval samo italijanske šole; šele po vojni se je lahko izobraževal v materinščini. To pa mu je uspelo v tolikšni meri, da mu danes gre vzdevek “mojster slovenske besede”. Omenimo predvsem romane “Vseenost”, “Erazem Predjamski” (nagrada Prešernovega sklada) in “Krtov kralj”. Bil je avtor scenarijev, radijskih in televizijskih dram. Vuga je bil izrazit stilist, ki piše o usodi primorskega človeka.


MARKO MUNIH

Rojen 1936

Glasba je Slovencu menda zapisana v srce. In tako je tudi Marko Munih resnično sin te naše dežele. Znan je zlasti kot dirigent, ki je z velikim uspehom vodil razne pevske zbore in dirigiral številna znana glasbena dela na domačem in tujem odru.